Od mojega dark retreata je minilo več kot 14 dni in zdi se neskončno časa nazaj. V meni se je nekaj premaknilo, soočila sem se s strahovi in zdaj sem tu. Eva, ki bolj zaupa vase, v življenje in lažje sobiva s temo.
Pravijo, da je to napredna tehnika in sama bi se vsekakor strinjala s tem. 4 noči v popolni temi so bile izziv. Mogoče zame največji dosedaj.
Ljubezen moja,
kako dolgo sem te iskala. Skozi druge oči, skozi dotike mehke kože, skozi obljube, skozi besede: “Ljubim te.”
Dobrodošli v svet brutalne iskrenosti. Iskrenosti, ki jo v današnjem svetu manjka, iskrenosti v odnosih, iskrenosti do soljudi in predvsem iskrenosti do SEBE.
V to življenje pridemo z določenimi nameni. Čas, ki nam je namenjen na našem planetu je omejen čas, ki nam omogoča, da spoznamo vse tisto po kar smo prišli. Napredek, evolucija in razvoj Duše.
Danes vem, da le tisti, ki preživijo čas s seboj se lahko dotaknejo globin življenja in spoznajo pravi pomen ljubezni.
Prvi vstop v fitnes. Pravijo, da je kot prvi dan šole. Čuden in nelagoden. Nekaj nepoznanega in izven cone udobja. Novi obrazi, eni prijazni, drugi malo manj. Majhni, veliki, debeli, suhi. Za nekatere ena velika strašljiva hiša groze. Nekateri si upajo v njih, nekateri pa se jim raje izognejo po dolgem in počez.
To je moja zgodba.
Ne skrivam je več.
Ne skrivam več sebe.
In to je zgodba o moji motnji hranjenja.
To je zgodba o anoreksiji nervozi.
Oklenila bi se tako močno kot se oklene otrok krila od mame, zašepetala bi ti na uho, da nič ni bolj pomembno kot to da le sva in oklenila bi se te, te s svojimi kremplji ranila in te v srce zaklenila. “Moje!” bi zavpila. In potem bi prišla prva zima, ki bi naju oddaljila. Druga zima, ki bi naju ozeblila. Tretja zima, ki bi zaprla najina srca.
Lepo je biti v tem pričakovanju in v zavedanju, da se srečava, ko se zvezde poklopijo. Ko srečam Njega prideš Ti.
Ko sprejmeš svojo zgodbo, svoj izvor, svoje prednike, se začne poglavje kjer razpreš krila in v povezanosti zaživiš svoje življenje. Takrat sprejmeš popolno odgovornost za svoje življenje in šele, ko si podariš popolno svobodo se pojavi vprašanje: “Kam zdaj?”
Lahko ljubim druge in sebe brez da pogojujem? Brez da sodim? Lahko ljubim sebe v vseh aspektih? V vseh čustvih?
Ona ve, da vsa pričakovanja, nepotrpežljivost in (pre)velika želja dušita ta prostor in čas. Zato izpušča. Išče sebe. Išče delčke svoje duše, ki so ostali drugje v prostoru in času.
Vse je tako zelo večje kot si njen um sploh lahko zamisli.
Čarobnosti življenja se ne da mentalno ujeti.
Štiri besede, ki so obrnile moj svet na glavo. Vse dojemanje dosedaj, vse kar sem mislila, da vem, so štiri besede obrnile na glavo.
Naj stvari ne bodo samoumevne. Jutri svetega oltarja mogoče več ne bo. Sem ga cenila?
Če bi vedel, resnično vedel, da so tvoji dnevi šteti in da stojiš na robu, na prehodu med svetovi … kaj bi si želel videti še zadnjič? Je to sneg? Ali sončni zahod? Slap? Kateri del tega planeta bi še zadnjič zaužil? Svoje najbližje v otipljivi obliki?
Moraš se naučiti biti sam. Slej ali prej prideš do točke, ko se srečaš sam s seboj. In takrat imaš dve opciji. Ali boš pokleknil pred sabo in rekel “da” ali pa boš ponovno izbral staro pot.
Življenje me je dobesedno prisililo v soočenje s seboj. S tem je prišla enormna bolečina in občutek, da dobesedno ne bom preživela.
In sem.
Razkrij mi sebe, v vseh malih dejanjih, v naključnih stvareh, v vetru, ki poboža moj obraz, v soncu, ki zvečer posveti name.
In ko te vprašam kje si, je tvoj odgovor vsepovsod, kamor pogledaš.
Nauči me izkušati sebe skozi tebe.
Bodi moj pristan in jaz bom tvoj veter v jadrih. Bodi moja avantura in jaz bom tvoj dom. Bodi moja večna/stara ljubezen in jaz tvoje vse. Bodi moja druga polovica. Bodi moja dušna pogodba.
Če je on prisotnost, je ona SVOBODA.
Če bi bila en dan v tednu bi bila petek, Venerin dan.
Če bi bila žival bi bila srna in levinja.
Če bi nosila ime, bi bila Evie.
Spomnim se obdobja, ko sem se začela povezovati z njim. Bila so obdobja, ko sva bila bolj povezana, včasih manj, a nekaj se je v zadnjih mesecih spremenilo.
Stala sva pred ogledalom, ko me je prijel in rekel: “Glej se, glej se, ko doživljaš užitek. Vidi se. Vidi to, kar vidim jaz.”
In tam sem bila. Pri svojih 35ih letih sem sedela na postelji v Ljubljani in razmišljala o svojih korakih naprej.
Razmišljam o mojem življenju, o sestavljanki svojega življenja.
Včasih pozabim pogledati na pot, ki sem jo že prehodila. Včasih pozabim občudovati razgled iz te točke. Zdi se, da gre za neskončen hrib, kjer je razgled vedno le za ovinkom. A ko se ozrem nazaj opazim v daljavi ljudi, ki so bili pomembni na moji poti. Ljudi, ki so še vedno tukaj in se pridružijo za kakšen odsek ali dva. Večinoma pa hodim sama. Hodim sama, ker je to moja pot. Na svoji poti doživljam marsikaj, predvsem pa se učim, da ne verjamem vsem svojim čustvenim stanjem. So samo čustva, ki pridejo in gredo.
Od vrnitve nazaj v domače okolje je minil dober mesec. Občutki in celotna izkušnja je potrebovala čas da se vsidra. Jaz sem potrebovala čas, da se vsidram. Sedaj lahko delimo mojo zgodbo z vami.
Vsak ima v sebi svojega notranjega otroka. Otroka, ki ima za sabo takšno ali drugačno zgodbo. Vsak ima v sebi otroka, ki je v svojih prvih leta svojega življenja občutil varnost, sprejetost in ljubezen ali pa na drugi strani otroka lačnega vseh teh občutkov.
Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz 10-dnevnega tečaja meditacije v tišini – iz moje prve Vipassane. Privajam se na vsakdan in se v mislih vračam nazaj. Zbiram svoje občuke, urejam svoje misli in skušam ubesediti svojo izkušnjo, ko dobim zastavljeno vprašanje “Kako je bilo?”.
Danes lahko rečem, da sem okej. Za mano je dolga prehojena pot. Redki so ljudje, ki so na tej poti ostali z mano. Spremenila sem se. Ne navzven, celotna sprememba se je zgodila v meni. V mojem delovanju, v mojem razmišljanju, v sprejemanju situacij, majhne spremembe v vsakdanu so tiste, ki so spremenile celoten tok mojega življenja.
Prijavi se na e-novičke.
Prijava na e-novičke je bila uspešna.