Je pot.
Je korak.
Je začetek.
Je iniciacija.
Je srce, ki reče “Pojdi.”
Začutila sem in sledila vzgibu. In sem šla.
Ona hodi – iz Goričkega v Piran, kjer si utira svojo pot.
Včasih pozabim pogledati na pot, ki sem jo že prehodila. Včasih pozabim občudovati razgled iz te točke. Zdi se, da gre za neskončen hrib, kjer je razgled vedno le za ovinkom. A ko se ozrem nazaj opazim v daljavi ljudi, ki so bili pomembni na moji poti. Ljudi, ki so še vedno tukaj in se pridružijo za kakšen odsek ali dva. Večinoma pa hodim sama. Hodim sama, ker je to moja pot. Na svoji poti doživljam marsikaj, predvsem pa se učim, da ne verjamem vsem svojim čustvenim stanjem. So samo čustva, ki pridejo in gredo.
Pot dolga 400 kilometrov, 15 dni je bila opomnik na mojo življenjsko pot.
Ta pot je bila začetek.
Pot, ki je bila iniciacija. Ko sem stopila na začetek svoje poti, sem stopila v “rebirthing portal.” Znotraj sebe sem čutila, da je ta pot izjemno pomembna zame, kar pa ne pomeni, da mi je bilo lahko. Ah kje, doživljala sem ogromno strahu in dvomov.
Vse dosedaj me je vodilo do tega trenutka, do te poti.
Največkrat sem dobila vprašanje ali sem šla slovensko Jakobovo pot in vedno znova je moj odgovor: “Ne, utirala sem svojo pot.” Tako kot jo utiram vedno znova.
Moj free spirit mi ne dovoli počivat in čutim, da me v življenju čaka ogromno avantur. Ta pot je bila uvod v to. Rebirthing. Ponovno rojstvo. Pravijo, da izgledam drugače. Občutek je, da ne morem obuti več starih čevljev in iti po stari poti.
Same priprave so se pričele nekaj dni prej. Strah in zbujanje ponoči, ko je deževalo.
Kaj če bo res deževalo cel teden kot je napovedano?
Kje bom spala?
Kaj če se izgubim?
Zakaj si nikoli ne splaniram poti vnaprej?
Proces, ki je odprl marsikaj, predvsem pa mi pokazal moje nezaupanje v tok življenja in v to da sem vedno podprta.
Zaupaj in samo pojdi.
Začela sem čisto na madžarski meji s čisto pretežkim nahrbtnikom. Kljub zavedanju, da v nahrbtniku nosimo svoje strahove, še vedno spakiram preveč in vedno po poti puščam stvari za sabo. Ko v mislih skušam priklicati čustva, ki sem jih občutila na začetku lahko rečem, da sem čutila predvsem strah in vznemirjenje. Kot da stopaš na začetek neke poti po katere ne boš več enak.
Že prvi dan sem se soočila z dolgo potjo, s prvimi žulji in samoto v gozdu ter dežjem. Poti nimam splanirane razen tega, da vem kje spim prvi dan. Začnem s hojo. “Ok Eva maš to.” Notranji dialog se okrepi in po nekaj urah hoje začutim v sebi moč in zaupanje. Najdem prvo pero na poti. Preden sem začela s potjo mi je bilo napovedano, da bom na poti dobila ogromno znakov. Ko najdem zaupanje v sebi, se znajdem pred gozdom. Do gozda čutim izjemno strahospoštovanje. Ko se znajdem sama v gozdu se pojavijo strahovi in hitro srečam srni in srnjaka. Ko bi najraje zbežala čez gozd, se ustavim. Zadiham in opazujem. Prvič na poti začutim, da sem podprta.
Čutim, kako stopam po tvojih tleh. Po tleh mati Zemlje. Prepevam si pesem te poti.
Zbežala bi ven iz gozda pa se ustavim in prisluhnem zvokom gozda.
Prisluhem tišini. Oh, tako domača mi je.
Čeprav si želim, da bi ostala dlje časa, je strah premočen.
Vredu je, do sebe sem nežna – naslednjič bova dlje časa sami mala Eva.
Jutri bo ta tišina daljša.
Ko pridem do prvega prenočišča se prvič zavem kakšna pot je pred mano. Tole ne bo lahko. Hkrati začutim enormno podporo ljudi in vem, da je edina pot naprej. Jutri je nov dan.
Dopoldan pot prehodim v družbi in zanimivo mi je, kako si zaradi strahu pred čisto samoto vedno nase pritegnem ljudi, kljub globoki želji “biti sama na poti.” Družba mi daje navidezen občutek iluzije. Po nekaj urah se z družbo, v bolečinah z žulji, razidem. Ponovno sem na poti sama, kar mi pravzaprav ustreza. Po 30 kilometrih prispem v majhne lesene sode in si tam rezerviram posteljo. Kupim sukanec, oskrbim žulje in si skuham juho iz vrečke. Popolnoma sama sem v celem kampu.
Naslednje jutro v bolečinah začnem dan. Telo mi odzvanja, da ni ok. Boli me hrbet, predvsem ledveni del od nahrbtnika, bolijo me stopala in kolki. Po nekaj kilometrih najdem svoj ritem in pogledam sonce za oblaki. “Vodniki a naredimo en check-in? Tata pazi name, prav?”
Prehodim sva koraka in na tleh me pričaka pero. I see you.
Spomnim se na film “Into the wild” in kakšne poti vse so še pred mano.
Prikorakam mimo kapelce in se ustavim. Nekaj na tej poti se v meni premakne in vsakič, ko grem mimo kapelce prosim za podporo.
V gozdu, ki mi je bolj domač iščem želode in se dolgo časa zadržim in opazujem. Samo opazujem svet okrog sebe.
Čutim, da sem to pot drugače prehodila in veliko bolj v ženski energiji. Moje telo zmore, moje telo lahko. To vem in čutim. A vendar sem vse svoji poti prehodila bolj v hitenju.
Tokrat pa zaznam čisto drugačno vibracijo. Opazujem sebe na poti, opazujem naravo, vidim stvari. Si dajem dovoljenja.
Lepo mi je. Bolj nežno.
Povsod na poti je okrog mene obilje. Izbrala sem idealen čas – fige, grozdje, slive, jabolka. Kakšno obilje!
Pot me vodi mimo polj in ko pogledam v zrak se v oblakih izriše podoba Slovenije. Pa ravno, ko sem hotela odnehati.
Kljub temu da je moje srce široko odprto in pozdravljam delavce na gradbiščih, kakšno rečem z njimi, me žalosti dejstvo, koliko smeti vidim po poti. Žalosti me trpljenje zaprtih živali. Revščina ljudi. Psi na ketni.
Dan zaključim v bližini Ptuja in dobim najlepšo domačo oskrbo. Na poti so me ljudje res presenetili in spoznala sem, da so ljudje res dobri.
Velikokrat so se me presenetili ljudje, ki so prišli kot angeli v pravem trenutku. Na prvi dan menstruacije sem sprejela odločitev, da bom vseeno hodila, počasi in nežno. Po 10 kilometrih se sesedem na klop in se ustavim. Ne, ne morem. In hkrati zgodbice uma, ki govorijo “Moraš naprej.” Ne vem od kje, ne vem kako se ob meni v naslednji uri znajde prijateljica. Sprejmem kompromis in jo prosim, če me zapelje na Ptujsko Goro. Vredu je, lahko si nežna do sebe. Kritiku, ki šteje vsak prehojen kilometer pa samo dajem prostor.
Slišim te, ampak izbiram sebe.
Prvič prespim v župnišču in grem naslednje jutro k maši. Opazujem, sprejemam, se učim drugačnosti. Hvala za to izkušnjo.
Naslednji dan srečam kačo, najdem slive, zaplešem na mostu. Prvič na poti začutim užitek poti. “Zmorem” pomislim in naslednji dan doživim najtežji dan poti.
Zbudim se s herpesi, ki jih sprejmem kot del procesa. Imam izbiro ali grem naokorog ali po bližnjici, ki jo priporočijo domačini. Izberem bližnjico in zakorakam v hrib in globoko v gozd. Megla je. Pot je strma in me vodi po gričih. Razveseli me najbolj prijazen kuža, ki se mi vleže pred noge in vztraja, da si vzamem čas zanj. Pomislim “Uau, darila poti” in na tej poti zelo hitro doživim, kako svetlobi vedno sledi tema in obratno.
Izgubim se. Navigacija zataji in pot v gozdu izgine. Sredi ničesar sem sama. Padem v paniko in se v sekundi pomirim. “Zmoreš, počasi.” Ok, zavijem levo in si utiram novo potko. Pridem do hiše na samem in zagledam spuščenega psa. V nekaj minutah se vsi moji strahovi zgrnejo na kup. Ko pridem mimo me čaka se vzpon in končno prispem na vrh. Vsedem se pred cerkvijo in zajokam. Dovolj imam. Dovolj.
A vendar vem – oblači se, čas je, da greš naprej. Pojma nimam kje bom spala. Pred mano je še polovica poti in odločim se, da grem po cesti. Dovolj imam avantur za danes. Gospa iz hiše me ustavi in pravi: “Kar sama? Pogumni ste.” Le zakaj tolikokrat slišim to besedo, medtem, ko se v sebi počutim totalno ranljivo in bi si samo želela, da me nekdo podpre na preostanku poti. Sama sem. Začutim jezo in se vsedem ob rob in samo jočem. Jočem in izjokujem vsa čustva. Izjokujem žalost in ljubosumje na vse, ki jim ni potrebno prehoditi te poti. Fizične poti in literarno moje poti. V stisku pokličem meni ljubo osebo in dobim občutek slišanosti. Jočem in v nekem trenutku se odločim, da grem na pico. Pojavi se vzorec prenajadenja s hrano, da skontroliram čustva, predvsem žalost. A tokrat sem nežna. Vredu je, dajem si dovoljenje, ker vem da ni enostavno iti čez take procese. In me pokliče ona ter pravi: “Veš draga moja, ti si v prednosti. Ti si tista, ki se spravlja v neprijetne situacije, se sooča s strahovi in živi. ¾ ljudi tega ni sposobnih in samo živi v neki svoji iluziji in coni udobja. Ti pa greš ven, ker veš, da je to tvoja pot in da nimaš izbire. Lahko se sama podaš v te situacije in soočanje s strahovi ali pa te bo življenje pahnilo v to smer. In šele sedaj razumem vse te tvoje romarske poti, nekaj let nazaj jih nisem.”
Sama pravim, da za vsak premagan strah sledi nagrada in tokrat dobim “naključno” prenočišče pri neznanemu paru. Ponudita mi leseno hiško ob gozdu in mi noter zakurita ogenj.
Življenje HVALA.
Naslednji dan ozavestim dejstvo, da lahko hodim ob glavni cesti, kjer sem navidezno varna, ker vem kam pelje cesta in ji samo sledim. A kljub temu sem v nevarnosti zaradi avtomobilov. In imam pot B, ki je neznana pot, ne vem kje pelje, velikokrat je bolj zaraščena pot in pot, ki ni ravna. A vendar ti ta pot da največje frustracije in najlepše razglede.
Če prenesemo to metaforo lahko rečemo, da je pot A varna, a kljub temu reskiram svoje življenje in me lahko avto povozi oz zaradi tega ker je vse enolično(rutina) je dejanska nevarnost, da moja duša začne umirati. Lahko pa izberem pot B. Pot, ki je zame težja, gre gor pa dol, a končni razgled je najlepši. Tisti razgled iz višje perspektive. Pot, kjer doživiš najlepše stvari in najglobje strahove.
Naslednji dan hodim v družbi in začutim, kako se moj živčni sistem bolj umiri.
Na tej točki opustim idejo spanja v šotoru in ga pustim za sabo.
Ni še čas, tudi to pride.
Preden sem šla na pot sem prosila vodnike, da naj bo lepo vreme vsaj do Ljubljane, saj so mi kraji v katerih sem hodila prvi tedeni nepoznani, potem od Ljubljane naprej proti Primorski pa tudi če je dež.
Seveda me je pričakal dež tik pred Ljubljano.
Tisti dan je bilo vse off. Ko sm prispela v Ljubljano v dežju, sem imela dovolj in sem iskala prevoz, da pridem iz enega konca do drugega.
Premočena in premražena čakam na prevoz. To je bil tudi dan, ko sem dobila zrcalo nazaj, kako si še vedno ne dam “credits” za poti, ki jih prehodim in vedno lovim nekaj več.
Vesolje mi je to odzrcalilo skozi dve osebi (“Kaj pa je Camino, to ne šteje) in priznam, da je bil to velik triger zame.
Takrat sem spoznala, kako še vedno nisem pomirjena s svojo življenjsko potjo in ne vem kaj se je premaknilo, da prvič po poti čutim, da je vredu, če si dovolim biti drugačna.
Samosvoja. Edinstvena.
My whole world is opening right now. A čaka te še zadnji vzpon in soočenje.
Čakalo me je še soočenje z dežjem in grmenjem po poti v katerem začuda najdem uteho.
Na poti srečujem same živali. Mrtve in žive. Predvsem srne. O vsaki živali preberem opis kaj pomeni srečanje z njo. Krt prinese močno sporočilo.
Prispem v območje medvedov in tukaj se začne ponovno moj strah. Glede na to, da je v Sloveniji baje okrog 1000 medvedov, samo upam, da ga ne srečam. Nisem pripravljena na to.
Hvaležna sem, da me je na poti podprl tudi reiki prijatelj in njegovo sporočilo, da mi za lepe stvari ni potrebno trpeti. Da naj na preostanku poti samo uživam.
To sporočilo je v meni premaknilo, predvsem spoznanje, da tokrat hodim zato, da mi ne bo potrebno več hoditi s takšno namero zadaj kot sem dosedaj. V tem smislu, da grem na pot, ker pričakujem nagrado v zameno za trpljenje, ki ga doživim na poti. Življenje ne deluje na ta način, moja močna prepričanja pa.
Hodim in še zadnji dan dobim družbo za par ur. Loviva sončne žarke in svetlobna bitja, loviva svoje strahove in govoriva o življenju.
Po Postojni me ujame neurje in imam izbiro – lahko zaključim za ta dan ali nadaljujem. Grem naprej. Nekje proti koncu poti me pričaka najlepše presenečenje, ko zagledam mamo in psičko. Padem v objem. Zajokam od sreče, da sem v varnem objemu. Izrazim hvaležnost. Mama, hvala ker si. Tokrat spim doma in čutim neverjetno izčrpanost telesa in uma. Brez dneva počitka želim pot dokončati.
Ponovno območje medveda, čas za občudovanje narave in pot, ki me pelje mimo pokopališča, kjer je pokopana moja prednica. Kurja polt in občutek, da hodim po njenih stopinjah. Požgani gozdovi, jama, kjer začutim temačne energije in da je nekdo za mano ter mala vklesana sporočila: “Če želiš nekomu videti v srce, se zazri v njegove oči.”
Po poti imam še po “naključju” ravno eno vodeno meditacijo, kjer pridem spet v stik z malo Evo in začutim občutek, da ne živim polno svoje esence.
Pred prihodom v Piran še srečam popotnika, ki se mu odveže čevelj pred mano in mi pove besedo za katero sem takoj začutila, da je zame pomembna in za moj potek poti naprej.
Prispem v Piran, kjer me prvič pričaka nekdo po zaključeni poti. Olajšanje, da je vsega konec in misel, da je čas, da se vrnem nazaj v svoje življenje.
Po poti se začne proces integracije in uvid, da me je pot resnično spremenila. Ne morem več nazaj. Čas je za korak naprej.
Življenje je tako zelo kratko in dragoceno. Doživeti želim vse kar želim. Čas v katerem se nahajam je ključnega pomena zame. Ko bom nekoč pogledala nazaj na to pot se bom zavedla, da je bila zame ključna. Popotovanje, ki se je začelo prvi dan mojega pohoda iz Goričkega v Piran. Slekla sem se do golega. Odložila sem breme. Ven sem prišla druga oseba.
Moj cel svet se odpira. Pripravljena si na to kar prihaja. Bo pa še velik vzpon in soočenje pred mano v naslednjem letu. Ne fizičen, notranji.
Hvala vsem, ki ste podelili del poti z mano. Fizično ali z drugačno podporo.
Moja pot po kraji:
Dan 1: Hodoš – Ivanovci
Dan 2: Ivanovci – Križevci pri Ljutomeru
Dan 3: Križevci pri Ljutomeru – Ptuj
Dan 4: Ptuj – Ptujska gora
Dan 5: Ptujska gora – Poljčane
Dan 6: Šentjur – Plazovje
Dan 7: Plazovje – Trbovlje
Dan 8: Zagorje ob Savi – Vače
Dan 9: Vače – Ljubljana
Dan 10: Ljubljana – Vrhnika
Dan 11: Vrhnika – Cerknica
Dan 12: Cerknica – Razdrto
Dan 13: Razdrto – Kozina
Dan 14: Kozina – Koper
Dan 15: Koper – Piran
Za zaključek:
Bolj kot poslušam druge, bolj izgubljam sebe.
Bolj kot razlagam sebe, manj sebe čutim.
Bolj kot razlagam o problemih in iščem rešitve zunaj sebe, manj je mene.
Come back, come home.
Srce je moj kompas. Intuicija je moj glas.
Komentarji
Deli svoje misli