“Živijo moje ime je Eva in moje življenje visi na nitki na področju odvisnosti od odnosov.”

Tako se je začela moja predstavitev pred skupino neznancev. Spominja na sceno iz AA, ampak ta trditev je v sekundi odprla nova vrata. Vrata v svet iskrenosti, vrata v svet globjih odnosov in predvsem vrata do sebe.

Ja, težko si je priznati določene stvari. Težko si je priznati, da še vedno iščeš potrditev v drugih bližnjih odnosih namesto, da se ozreš h sebi. To je prvi korak – priznanje in včasih je najtežje določene stvari priznati ravno sebi. V želji po popolnosti, v želji po ugajanju marsikdaj prilagodimo svojo resnico, ki ji še sami verjamemo. Kolikokrat si se v določenem odnosu prepričeval, da ti je okej, čeprav je vse v tebi kričalo “pojdi stran?” V koliko primerih si poteptal sam sebe in si šel kontra? Počneš to vsakdan? Mogoče v službi, mogoče doma, mogoče v prijateljskih odnosih? Se sploh slišiš in prepoznaš opozorilne znake v sebi?

Dobrodošli v svet brutalne iskrenosti. Iskrenosti, ki jo v današnjem svetu manjka, iskrenosti v odnosih, iskrenosti do soljudi in predvsem iskrenosti do SEBE.

Vprašaj se, si iskren/a do sebe? Kako pogosto narediš rentgen čez svoje življenje? Kako pogosto se vprašaš naslednja vprašanja in si iskreno odgovoriš:

1. Ali sem srečen/srečna?
2. Česa si v svojem življenju na tej točki želim več?
3. Česa si ne želim več?
4. Kateri so odnosi, ki me izpopolnjujejo/izčrpavajo?
5. Na katerem področju moje življenje “visi na nitki”? Kaj so možne rešitve?

Brutalna iskrenost je lastnost, ki jo označijo zame tisti, ki so mi res najbližji. Iskrenosti in drugačnega delovanja v odnosih sem se morala naučiti. Naučiti sem se morala izraziti sebe, ubesediti svoj notranji svet in biti v stiku sama s sabo. Sprejeti sem morala sama sebe, saj bolj kot sem sprejela sama sebe bolj sem se upala izraziti. Brez strahu zadaj, da ne bom sprejeta. Da nisem dovolj. Ta pot še traja.
Na začetku je bilo težko – sebe iskreno izraziti, še težje pa mi je bilo sprejeti brutalno iskrenost nazaj. Besede od najbližje kolegice kot so: “Eva komu lažeš, to je bullshit…” Ravno taka iskrenost na nasprotni strani pa me pripelje bližje h sebi.

Velikokrat se vprašam kdo so ljudje v mojem življenju ob katerih sem lahko iskrena in kdo od njih me največ uči. Kdo je tisti, ki mi iskreno pove, da nakladam in sama sebi lažem? Kdo so osebe, ki prepoznajo to v meni, takrat ko še sama tega ne prepoznam? To so tisti odnosi, ki me pustijo brez besede, odnosi, ki me včasih pahnejo v ego stanje otroka, vsem pa je nekaj skupno – v teh odnosih rastem in imam vseskozi občutek popolne sprejetosti. Njihova iskrenost je podana na spoštljiv način.

Če si priznamo ali ne, od nekega odnosa je vsak na nek način odvisen. Lahko gre za prijateljski odnos, lahko gre za družinski odnos, največkrat gre za odvisnost v partnerskem odnosu. Posvetimo nekaj pozornosti ravno temu odnosu.

Partnerski odnos. In jaz in ti, iz ednine naenkrat postane dvojina. Midva.
“Midva sva to pa to, midva sva podojila zvečer otroka (od kdaj je to domena obeh?), midva greva na morje…

Iz lastnih interesov naenkrat postanejo skupni interesi. Zamegli se meja med mojimi željami in željami partnerja. Še sam/a pri sebi ne vem ali določeno stvar naredim, ker si tega resnično želim ali zato, da ugodim partnerju? Kje je meja med kompromisi v partnerskem odnosu in med izgubljanjem sebe v tem odnosu?

Iz odvisnosti, ki je največkrat vzajemna (torej soodvisnost) nastane skupno življenje. Življenje, kjer se izgubita avtonomija in samostojnost. Življenje, kjer se izgubita dva posameznika. Pričakovanja so, da bo par počel vse skupaj in vsa lastnina postane NJUNA. Skupen kredit, skupna hiša, skupni otroci itd. so navidezna garancija za odnos. To je tisto po čemer pravzaprav hrepenimo – po varnosti, po večnosti, po “happily ever after“. Nesigurnost nas ubija. Ko nam nekdo izreče besede “Ljubim te” dobimo občutek pripadnosti, občutek varnosti in vrednosti. Igramo igro: jaz pripadam tebi, ostali moški/ženske me ne zanimajo, ti pripadaš meni, moje oči so samo zate. Vprašanje, ki se pojavlja je, ali je to tista prava ljubezen ali le zgolj navidezna človeško pogojena ljubezen? Gre v tem primeru za posesivnost osebe in (so)odvisnost?

Kaj pa če zadaj nebi bilo STRAHU, predvsem strahu pred izgubo, pred nesprejetjem, pred izgubo…kaj če bi se lahko začutili z vsakim človekom  in vzpostavili nek globji odnos ljubečnosti do vsake osebe? Jo popolnoma sprejeli in delovali iz srca ter hkrati prakticirali nenavezanost? Se trudili za vsak odnos in posledično tudi samoumevnosti “midva” nebi bilo?

Mogoče pa so lahko odnosi čisto preprosti. Ljubeči. To so odnosi, kjer se posameznika dejansko slišita. Dva posameznika sta skupaj in si data vso svobodo tega sveta. Se spodbujata, se dopolnjujeta in skupaj rasteta. V tem procesu ne (za)dušita drug drugega. Ko njuna rast stagnira to razrešita. Ja, tudi taki odnosi obstajajo. Ni ju strah izgube in ko odnos ni več izpolnjujoč za eno ali drugo stran se spoštljivo zahvalita drug drugemu za vse lekcije in si data vso svobodo tega sveta. Nenavezanost.

Odvisnost lahko prezrcalimo v vse druge odnose. Za vsak odnos v svojem življenju bi morali naredit “check” in se vprašati: sem v tem odnosu resnično srečen/srečna? Je to oseba, ki me popolnoma sprejema in me ne omejuje? Ali jaz omejujem to osebo ali pa ji dovoljujem vso svobodo? Lahko ta oseba ob meni DIHA s polnimi pljuči?

Odvisnost od kateregakoli odnosa je alarm, da sebe ne sprejmemo. Alarm, da (še) ne (z)moremo živeti sami s sabo in v prvi vrsti ljubiti sami sebe. Šele, ko zapolnimo svoje praznine, ki so največkrat posledica nesprejetosti v otroštvu, smo lahko izpopolnjeni z drugo osebo. V takem odnosu smo lahko brutalno iskreni, ker se ne bojimo zavrnjenosti.

S tem, ko sebe sprejmemo postanemo neodvisni. Oseba na drugi strani ni več droga za nas, ni več fix. Proces zdravljenja odvisnosti od odnosov je enak kot pri vsaki odvisnosti. Začne se z malimi koraki. S sprejemanjem sebe, s sedenjem v svoji bolečini, s preživljanjem časa v svoji družbi in s pomočjo pri strokovnjaku, če je to potrebno.

Prevzemi odgovornost za svoje življenje in za odnose, ki jih gradiš. Uresničuj si sam/a svoje želje, živi svoje življenje po svojih pravilih in željah. Deli ga z osebami, ki iz tebe izvlečejo najboljše in ne izbiraj odnosov na podlagi strahu, ki je zadaj. In redno se “čekni” in se vprašaj ali si srečen/srečna z življenjem, ki ga živiš.

Ali si?