O pričakovanjih, ki jih imamo do sebe in do drugih oseb. Velikokrat se zalotim v temu, da imam visoka (previsoka?) pričakovanja do ljudi predvsem do najbližjih. Včasih je moje ego tako velik, da se mi zdi, da je samo moj način delovanja v bližnjih odnosih tisti pravi. Le kako oseba na drugi strani ne prebere mojih misli, le kako me ne vidi, ne sliši? Ker sama zaznavam stvari je želja in so pričakovanja, da me bo oseba na drugi strani “vohala”. Da bo vedela kaj sama potrebujem preden še jaz vem.

Jokes on me. Življenje me vedno znova uči, da moja pričakovanja ustvarjajo iluzije in posledično razočaranja.

In lahko si samo rečem :”Eva spuščaj pričakovanja” ali pa jasno skomuniciram in se izražam predvsem takrat, ko mi je težko in bi se samo umaknila. Da v prvi meri sama sebi priznam, da ja, imam (pre)visoka pričakovanja do ljudi in da ne dam niti priložnosti, da so v vsej polnosti oni oni. Z vsemi napakami, z vsem kar je meni prepočasi ali prehitro, da sem potrpežljiva in isto stvar 10x razložim, če je to potrebno.

Kako lahko izpuščam svoja pričakovanja v odnosih? Kako lahko izpuščam pričakovanja, ki jih imam do sebe? Hitreje, višje, boljše, stremljenje k popolnosti tu in zdaj? A ni to utrujajoče, namesto da samo sem? Da sprejmem to, kar mi ima življenje za ponuditi, da sprejmem to kar je pred mojimi očmi z vso ljubeznijo in v vsej polnosti namesto, da si ustvarjam svoje iluzije?

Lahko sprejmem popolno nepopolnost?

Draga moja pričakovanja, hvala vam, ker ste bile z mano. Ker me ohranjate navidezno varno, pod kontrolo, v iluzijah. Hvala, ker ste me varovale pri temu, da so vsi ostali krivi, samo jaz ne. Ker če ne dosežejo mojih pričakovanj je to njihov problem, ne moj. Umaknem se, rešeno. Jaz imam prav, ti si narobe. Oh kakšna iluzija, ki te navidezno ohrani varnega, večvrednega. Hvala, ker me učite kaj ljubezen ni in mi zrcalite, da so moja pričakovanja do drugih in sebe tista, ki mi onemogočajo svobodno življenje.

In zato hvala in z vso ljubeznijo – dajmo drugače.

Adijo pričakovanja, živijo to kar je.

Naj se z izpuščanjem pričakovanj mehčam tudi jaz. Sprejmem to kar je. Naj se mehčam v realnosti, ki je prisotna, v belem opojnem vonju ljudi ob meni, ker je njihov vonj najlepši in četudi ni po mojih pričakovanjih … je njihov. V vsej polni nepopolnosti. Lahko sprejmem ljudi točno takšne kot so in sprejmem to kar mi imajo oni za ponuditi, ne to kar si jaz želim, imam predstavo?

Zato si naredim miselni printscreen besed: Spusti predstave in pričakovanja in dovoli odpret srce.

V odnosih, v življenju.