V to življenje pridemo z določenimi nameni. Čas, ki nam je namenjen na našem planetu je omejen čas, ki nam omogoča, da spoznamo vse tisto po kar smo prišli. Napredek, evolucija in razvoj Duše. Celo svoje življenje sem se iskala, se ukvarjala z vprašanji kdo sem, kakšen je moj namen in poslanstvo, kaj lahko dam…površinskost me ne zanima. Ne zanimajo me plitke stvari in odnosi brez globine. Od nekdaj me je zanimala globina. Small talk me duši. Ogromen del mojega življenja je izoblikoval občutek nepripadnosti. Počutila sem se drugačno in gre za občutek, ki ga poznam od malih nog. Outsider. Seveda sem ga uspešno zakamuflirala pod masko povprečnosti. Če bom takšna kot vsi ostali, bom pripadala. Če bom počela stvari, ki jih počnejo vsi, bom pripadala. Izdih. Končno.

In tako sem se uspešno prelevila v različne vloge. Postala sem vrhunska igralka, ki se je prilagodila vsaki situaciji in osebi. Želiš, da sem tiha in skrivnostna? Lahko sem to. Želiš, da sem takšna pa takšna? Prav. Ne ugaja ti ta del mene? Skrijem ga. Naučila sem se brati ljudi, predvsem pa situacije in energije. Maske, ki jih še občasno nadenem so najbolj subtilne in izpopolnjene. Vem in zaznam, kdaj jo nadenem. Vem, ker me duši. Vse za občutek pripadnosti. Če bom povprečna, bom sprejeta. Če bodo moji interesi podobni kot interesi ostalih, bom sprejeta. Če bom nosila takšne obleke kot večina, bom sprejeta. Prav, igram pravila igre.

Ena izmed glavnih nalog v mojem življenju je PREOBRAZBA. Preobraziti sebe, svoje odnose in včasih iti proti vsej svoji naravi. Smrt in preobrazba. Predvsem pa pokazati svoj PRAVI JAZ. Veliko časa sem skrivala kdo sem in kaj me resnično zanima. Nisem govorila kaj je tisto, kar me resnično polni. Še sama iz sebe sem se delala norca, da hipi pa res nisem. In glej me sedaj: lahko bi cele dneve preživela gola, brez odvečnih oblačil, v tančici, ki nežno objame moje telo, poljubi vsak delček mojega telesa, bosa, v stiku z Mati Zemljo in v stiku z njim, Bogom. Trajalo je, da sem sebi naglas priznala, da me zanimajo čakre, energije, da zaznavam določene stvari, da delam reiki terapije, da sem vse tisto, kar nekoč nisem hotela biti. In da pravzaprav potrebujem v tem življenju zelo malo za poln občutek srca.

Zatrla sem te stvari na račun PRIPADNOSTI in v tej igri izgubila sebe.

Prepričala sem se, da ne obstajajo ljudje podobni meni. Danes zaznavam, da je bila to moja obramba, zato da ne bom prizadeta, če takšnih ljudi ne najdem. Sprejela sem, da mogoče v tem življenju ne bom našla svojega “triba”. Ljudi, kjer snamem vse maske, ljudi, kjer so pogovori o čakrah, o human designu, o rebirthingu, o ceremonijah, o energijah itd popolnoma normalni. Ljudi z odprtim srcem in brezpogojnim sprejemanjem. Kjer je ok, to kar izraziš, kjer je ok, da si to kar si, drugačen, edinstven in poseben. To kar je vsak izmed nas.

In nato…

Hodila sem bosa. Voda iz potoka je božala mojo golo kožo in zemlja pod mano je dihala v svojem ritmu in me podpirala. Izvedela sem o varuhih prostora. Sonce je nežno poljubljalo mojo kožo in ob ognju sem čutila vibriranje tal v ritmu šamanskega bobna. Plesala sem. Svobodno. Ona je prijela moje lasje in iz las razbrala kdo sem. On je pripomnil, da se moje telo v plesu giba z lahkotnostjo. Ona je zaznala sij v mojih očeh. Izpopolnjenost, ki jo najdem le takrat, ko sem v stiku s seboj. Mati Zemlja mi je pokazala kaj pomeni čutiti njeno podporo in ljubezen. Mati, ki ljubi vsakega svojega otroka. Prepustila sem se ritmu narave in utripu srca. Šepetala in prepevala sem mantre. Moje srce je vzklikalo: “Hvala, živa sem.” Občutek hvaležnosti do življenja je privlekel na plan solze sreče. Enost. Spoznala sem ljudi, ki so odprtega srca. Tribe vibe.

In mogoče sem prvič v življenju občutila občutek pripadnosti. Sebi in drugim. Naravi. Tlemi pod mano. Njemu, ki je vse to ustvaril. Prvič v življenju sem se zahvalila prostoru, ki me je podprl v vseh procesih.

Ogromno stvari se še želim naučiti. Srkam kot majhen otrok. Vedno bolj lahko delam le stvari iz srca in vsaka oseba, ki mi pride naproti mi pokaže novo še neprehojeno pot.

Vesolje me vedno znova nagradi, ko grem izven cone udobja, ko se sama podam v nove izkušnje. Pogum je potreben za sledenje svojih srčnih želja.

Hvala življenje. Hvala, ker me vedno znova opomneš, da sta tema in svetloba potrebna zato, da določene stvari vzklikejo in dozorijo. Nisem popolna, delam napake, padam na testih univerzuma in kljub vsemu čutim podporo. Čutim jih, kako šepetajo: “We’ve got you.” Oni so vedno tukaj zame. In kakšno spoznanje je to. I am safe. I am loved.

Dokler imam sama sebe, imam vse. Sem njen otrok, sem otrok Zemlje. Zvezde bedijo nad mano in galaksije mi kažejo, da je potencial vsake osebe neomejen. Vidim dom, tam gor. Sledim svoji poti, ki je bila zapisana tisočletja nazaj. Vsako preteklo življenje je delček sestavljanke. Zdravim se, zato da pozdravim sebe in sedem generacij za mano. Hvala vsaki pretekli verziji sebe, hvala mojemu Višjemu jazu, hvala vsaki prednici, ki se je borila zame, hvala staršem, ki so mi dali to življenje, hvala Mati Zemlji za vse dobrine in ljubezen, hvala vsaki Duši, ki mi prekriža pot in pokaže neozdravljene dele mene in vsem tistim, ki zrcalijo lepoto v meni.

Sama sebi vedno znova lahko ponovim spodnjo mantro in se opomnem, da pripadam. Sebi in vsemu večjemu. Oprostim si za vse trenutke, ko še zatajim dele sebe, pristno sebe.

“I’m sorry, Please forgive me, Thank you, I love you.”

Veš, v vsakem trenutku se lahko vrneš nazaj k sebi.

Tja, kjer si doma.