V življenju velikokrat prizadenemo tiste, ki so nam najbližji. Nehote. To so ljudje ob katerih snamemo vse maske in samo smo.

In ti, ti si mi bil tako zelo blizu. Preblizu takrat.

Ljubezen je tisto primarno čustvo, ki se ga naučimo v primarni družini.
Do našega sedmega leta izoblikujemo svoj notranji svet poimenovanja kaj ljubezen sploh je. Pravila ljubezni, ki izhajajo iz našega nezavednega. Naučimo se, kako ljubezen dajati in kako jo prejemati. Prvi del mi je šel dobro, četudi bolj površinsko, drugi del malo težje. Drugi del je zahteval, da se razgalim, da sem ranljiva in ti zaupam. In vendar si mi ti od prvega dne dajal čisto ljubezen in se razdajal. Tako zelo samoumevno mi je bilo … da si tam. Da si tam, ko sem dobro in ko sem slabo. Bil si tam zame.

Oh, kako samoumevna mi je bila nekoč ljubezen, predvsem tvoja. Pravzaprav sem jo odrivala — bila je preveč pristna, preveč iskrena, preveč za moj svet in za moje najglobje rane. Globoko v sebi sem se počutila nevredna takšne ljubezni. Saj veš, najtežje sprejmemo tisto za kar mislimo, da si ne zaslužimo. Le kako bi jo lahko sprejela odprtih rok, ko sama sebe nisem ljubila?

Če sem celo življenje bila navajena pobirati drobtinice in loviti ljubezen, kako naj potem sprejmem ljubezen, ki je pristna in brez namenov zadaj? Nisem zmogla, ne takrat. Ne v mojem svetu tako imenovane ljubezni.

Dokler nisem sama sebe vsaj v določenem delu vzljubila, je bila tvoja ljubezen preveč. Hrepenela sem po njej in ko je prišla, sem jo odrinila z globoko rano v podzavesti, da nisem tega vredna. Da nisem vredna tvoje ljubezni, tvoje pozornosti, tvoje bližine. Le kaj vidiš v meni? sem se globoko v sebi prevpraševala. Kako naj verjamem tvojim besedam kaj vse sem, če sama v sebi tega ne vidim?

Hotel si me rešiti, ampak najprej sem morala rešiti sama sebe.

Včasih sami sebe najglobje ranimo, čeprav je to zadnja stvar, ki si jo želimo. In v tej igri velikokrat ranimo najbližje. Najprej sem morala vzljubiti sebe, zato da lahko danes ljubim tebe. Objeti vse svoje temne dele, zato da dam prostor tudi tvojim in jim pogledam v oči, brez strahu.

Danes vem, da le tisti, ki preživijo čas s seboj se lahko dotaknejo globin življenja in spoznajo pravi pomen ljubezni.

In vendar čutim in vem, da je bila najina ljubezen točno takšna kot je morala biti za naju oba. Naučila me je, da ljubezen niso drobtinice. Naučila me je, kaj pomeni biti izbrana, čisto vsakdan. Ljubezen je odločitev. Naučila me je, da ljubezen ne pogojuje in ljubezen sprejema — zabrite lase, trmo, temo. Prostor je za vse. Naučila me je, da ljubezen ni puščica usmerjena vate ali vame. Ljubezen je odprto srce, kdo ve za kakšen čas. Ljubezen ne daje praznih obljub. Ljubezen ni happily ever after. Ljubezen je pomita posoda, ko si ti preveč utrujen po celem dnevu in vprašanje “Kako ti lahko pomagam?”. Ljubezen je objem na nedeljsko popoldne in tišina med nama.

Naučil si me, da mala dejanja niso več samoumevna in da sem jaz tista, ki želi tebi dati in hkrati prejeti. Tvoj dotik, tvojo bližino in tvoj ustvarjen prostor zame. Ljubezen ne obljublja, da sva večna. Ljubezen ne navezuje drugega nase. Ljubezen spušča. Ljubezen dnevno vpraša “Ali si še srečen z mano?” in prisluhne Resnici, četudi ta boli.

Predvsem pa ljubezen vpraša “Ali ljubiš sebe” da zmoreš potem ljubiti mene? Ali ljubiš Življenje v vseh odtenkih in letnih časih?

Hvala, da si me učil jezika Ljubezni skozi tvojo prizmo očal. Mogoče zato lažje snamem svoja roza fantazijska očala in postanem sama sebi svoj princ. Le takrat lahko s polnimi pljuči zajamem besedo “Ljubezen” in jo najdem v malih stvareh, v malih ljudeh. Kakšen čar je, ko najdem ljubezen v trenutkih življenja. Vidim jo, ko opazujem svet.

In prevprašujem se, ali jo zmoreš najti tudi ti, ko nisem več center tvojega sveta in si sebe postavil vanj? Zmoreš tudi ti sebe ljubiti, tako kot te ljubim jaz danes? Ne gre za ljubezen v zahodnjaškem pomenu besede. Ljubim te. Tebe, tvojo esenco, tvojo Dušo, tvojo energijo. Ne ljubim več samo tvoje zunanje prezence. Ljubim tvoj način hoje, tvojo ranljivost, tvoj smeh, tvojo igrivost. Ljubim tvoj prikriti nasmeh, ko zaplešeš in misliš, da te ne vidim ali iskrico v tvojih očeh, ko opisuješ svojo strast do narave, do sočloveka, do svojih hobijev…
Predvsem pa ljubim tvoj pogled na svet.

Ali danes končno razumeva, kaj je ljubezen? Tista brezpogojna ljubezen, ki drugemu dovoljuje, da je svoboden in ima prostor, ki ga potrebuje, da se razvija in raste. Brezpogojna ljubezen je podpora drugi osebi z vsem svojim Bitjem in to, da včasih daš svoje potrebe na zadnje mesto.

Mogoče končno počasi razumem kaj pomeni brezpogojna ljubezen. Do sebe, do tebe.

In zato … Tebi, hvala.