Camino – Romanje v Santiago de compostela je najbolj znana romarska pot na svetu. Začne se v južni Franciji in gre preko Pirenejev, prehodi se celo Španijo v smeri vzhod – zahod do Atlantskega oceana.

Od vrnitve nazaj v domače okolje je minil dober mesec. Občutki in celotna izkušnja je potrebovala čas da se vsidra. Jaz sem potrebovala čas, da se vsidram. Srkam kavo in opazujem ljudi.

Camina me je naučila, da se umirim. Naredim globok vdih in izdih ter se v mislih vrnem nazaj. Celotna izkušnja, ki se zdi oddaljena nekaj let.

Preplavijo me prijetni občutki in spomini, pred očmi se izriše moja podoba. Prepotena, zabrita, z zelenim nahrbtnikom in ogromnim nasmehom. Pristnost, igrivost, veselje, čutenje, pomirjenost in delovanje iz srca. Podoba, ki je vse kar si želim biti v tem ponorelem svetu.

Kako sedaj to vnesti v svoj vsakdan? Kako naj bom tukaj Eva iz Camine? Je to sploh mogoče?

Camina je v meni povzročila ogromne spremembe, ki šele sedaj prihajajo za mano. Med potjo nisem verjela, da bo ravno proces po Camini ključen in najtežji. Takrat še nisem vedela, da bo to ena najglobjih modrosti s te poti: “First you walk the Camino, then Camino walks you.”

Med samo potjo se v tebi odvija proces. V stiku si sam s sabo in z naravo, tvoje telo je podvrženo naporu, soočanje s situacijami, ki niso ravno vsakdanje, vsak dan je drugačen kot prejšnji…ni konstante, ni rutine. To ti omogoča največjo rast – soočanje s strahovi in spoznavanje sebe v različnih situacijah. Samo hodiš. Vrneš se h osnovnim stvarem kot so koliko boš prehodil, kje boš spal, kje boš spil prvo kavo, kje boš jedel in vse ostalo je nekako nepomembno. Imaš cilj katerega zasleduješ. Pozornost je na eni stvari. In SAMO SI. Čas ni pomemben. “Samo” hodiš. Ko je težko…hodiš. Ko je prijetno…hodiš. Hodiš, da ne obstaneš. V vsem slediš svojemu srcu in z lahkoto utišaš svoj um.

In potem se tako spremenjen vrneš v svoje domače okolje. Po 35 dneh neprestane hoje si “doma” (dom v navednicah, ker kmalu ugotoviš, da je cel svet tvoj dom, če nosiš občutek doma v sebi).

S Camino sem se prvič srečala nekaj let nazaj, ko je o njej pripovedovala gospa, ki jo je že prehodila. “Uau” s sijočimi očmi poslušam in si že takrat v mislih ponovim “tudi jaz jo enkrat prehodim.”

Na to idejo pozabim, dokler se na pot ne odpravi dobra prijateljica. V meni oživi srčno željo. Začutim vzgib, rezerviram letalsko karto in še sama ne vem v kaj se podajam.

Enega vodiča ne preberem, v zadnjem hipu pakiram in nahrbtnik 2x napolnim ter izpraznim. Maksimalno 10% lastne teže naj spakiram…ne vem, če bo tole šlo čez. Še zadnjič se zabrijem. S tem dejanjem se razgalim, ne skrivam se za videzom, odvržem vso navidezno težo s sebe in čutim, da sem pripravljena na nov začetek.

Vem kaj je NAMEN moje poti. Ready sem. Poslovim se od mame, prvič ji povem, da ne vem če se bom kaj javila. Ne vem kaj naj pričakujem, ne želim se nikomur obvezati. V mislih imam popolno poduhovljeno izkušnjo. 

Goopti me odloži na letališču. Ok sama sem, kaj sedaj? Vznemirjenje, strah in pričakovanje. In nekje zadaj občutek sreče in svobode. Čisto sama, en mesec, brez kakršnekoli varnostne mreže. Brez kolegic, brez družine, brez kogarkoli. Ubistvu…fajn mi bo. Čutim, da bo vse ok.

Od starta sem čutila, da bom prehodila celotno pot. Pravijo, da te Camina sprejme ali ne. Opcija “mogoče” ni prišla v poštev. Prehodila bom celo pot, tudi če bom “scala kri” 🙂

Na začetek poti (Saint Jean v Franciji) prispem okoli 22.30, najdem prenočišče (edino, ki sem ga vnaprej rezervirala) in stvari postanejo resnične. Se res to grem? Bejba, ki jo je bilo včasih strah še lastne sence bo sama prehodila Camino? Sem danes res jaz tista, ki zaupa vesolju in vsem silam tam gor in ve da bo vse dobro? Se sploh poznam, resnično poznam? 🙂

Zbudim se okrog 7ih, pojem zajtrk in štartam. Pred mano je gorski svet Pirenejev.

Kupim belo francosko štruco, čokoladni rogljiček, napolnim svojo vrečo z vodo in naredim prvi selfie.

Zakorakam. Sprva sramežljivo, nato vedno bolj suvereno. Še vedno oprezam kje je kakšen romar, da vidim, če sem na pravi poti. Ko ne vidim nikogar, panika, vklopi se um.

Se ustavim, zadiham in si glasno ponovim “vse je ok.”

Hodim. Kmalu srečam Nemca s katerim sva se srečala na avtobusu in skupaj nadaljujeva pot. Pretežek nahrbtnik nekje na poti praznim. Podarim oreščke in nekaj hrane.

Prvi dan je poln navdušenja, prekipevam od energije in počutje je fenomenalno. 

Naslednji dan se zbudim v deževno jutro. Drugi dan, še 34 jih je pred mano.

V tem dnevu spoznam punci iz Anglije in Milada iz Iraka. Vem, da ni naključje, da smo se spoznali in to se mi vseskozi dokazuje.

Vsaka oseba pride na mojo pot z namenom.

Naslednje dni samo hodim. Odprt pogled in čudovita pokrajna. Hodim, kilometer za kilometrom. Čez mesta, čez reke…včasih prek sebe. Ko mislim da ne zmorem več, od nekod povlečem zadnjo kapljico moči.

Razmišljam, časa imam več kot dovolj. Vsak dan si izberem osebo, ki bo z mano v mislih tisti dan. Hodim pri 40+ stopinjah, dan za dnem 25 – 30 kilometrov. Redko manj, včasih več. Toliko spoznam svoje telo, da vem da je 27 kilometrov idealno.

Žulji se pridno nabirajo, po dvanajstem neham šteti.

Dnevi postajajo podobni in hkrati tako zelo različni. Pokrajna se vseskozi spreminja. Sem v družbi, ampak najraje hodim sama s svojimi mislimi. Vsak večer pred spancem imam isto rutino – vrhunska hrana, špansko vino, dobra družba in moj reiki. Z njim si povrnem energijo in se regeneriram. Moč, ki jo čutim v sebi je neverjetna.

Sedmi dan se prvič zlomim. Doživim zlom predvsem na mentalni ravni. Telo je močno. 

Izjokam. Ja, velikokrat jokam na tej poti. Od lepote, od bolečine. Pot, ki jo hodim čisti mojo reko življenja.

Spoznavam ogromno ljudi.

Neznanci, ki kmalu postanejo prijatelji.

Ljudje tukaj so drugačni, veliko bolj odprti.

Vse tisto kar velikokrat pogrešam v vsakdanjem življenju. Prisotno je medsebojno nesebično deljenje stvari z mentaliteto “podarim ti in ne pričakujem ničesar v zameno…dam, ker tako čutim. Kot človek sočloveku, to je dovolj dober razlog.”

Delovanje iz ljubezni.