Camina te uči skromnosti. Ugotoviš, da je minimalizem pravi odgovor in skušaš najti načine, kako to vnesti v svoj vsakdan in ne pasti v potrošništvo. Vse svoje premoženje nosiš v nahrbtniku, v njem je celo tvoje življenje. Niti ne, celo tvoje življenje si ti. Ostalo so samo stvari. Ugotoviš koliko preveč si navezan na materialne stvari. Samo STVARI so. Ponovi si še enkrat. Nenavezanost. Na predmete in na ljudi. Ljudi, ki jih spoznaš na poti lahko tisti dan vidiš prvič in zadnjič. Vsak ima svojo pot, ki jo spoštuješ. Ker se zavedaš minljivosti izkoristiš vsak dani trenutek. Predvsem si v tistem trenutku prisoten.

Teža tvojega nahbrtnika predstavlja težo, ki jo nosiš čez življenje. Camino te opozarja naj ta nahrtbnik ne bo pretežak. Počasi odvržeš stvari in postajaš lažji. Velik del sebe pustiš pri križu “Cruz the ferro”, kjer spoštljivo odložiš kamne, ki si jih nosil v nahrbtniku od samega začetka. Vse to je dodatna teža, ki je ne potrebuješ več v svojem življenju. Se zavedaš koliko teže nosiš na svojih ramenih?

Po 900 kilometrih in 35 dneh sem prispela do morja na t.i. konec sveta – do Finisterre. Čutila sem občutek pomirjenosti, tisto globoko srečo in hkrati nek občutek praznine. Ko dosežeš zastavljen cilj in se vprašaš: “Kaj sedaj?”

Camina ti da na poti točno to kar potrebuješ. Nič več, nič manj.

Uči te uživati v malih radostih. Uči te ponižnosti in hvaležnosti. Uči te vztrajnosti, odprtosti in sprejemanja drugačnosti. Uči te ljubezni in povezovanja. Uči te samote in spoštovanja svoje poti.

Camina HVALA ti. Hvala za občutek popolne svobode, hvala za potrditev, da zmorem (ja, čisto vse!) in predvsem hvala za tisto kar si mi dala po koncu poti.

Aja, odgovor na vprašanje “Kaj sedaj?”

Hmm, Camino del Norte! 🙂