In tam sem bila. Pri svojih 35ih letih sem sedela na postelji v Ljubljani in razmišljala o svojih korakih naprej.

Razmišljam o mojem življenju, o sestavljanki svojega življenja.

Zložila sem že veliko delcev sestavljanke. Natanko 35 večjih kosov in znotraj njih tisoč malih, nešteto barv, mnogo ljudi. Bile so lahke sestavljanke, bile so tiste težje in bile so tiste, ki so se zložile same od sebe. Bile so sestavljanke popolne sreče in največje bolečine. Za mano je skoraj polovica življenja, če bom le imela srečo. Uau, prešine me misel. Polovico mojega življenja sem že doživela in občutek je, da nisem niti še prav zaživela. Obarvala sem že veliko strani v knjigi življenja. Velikokrat padla … in spet vstala. Odprla in zaprla svoje srce. Sem resnično že ljubila?

Puzzli so zloženi. Pred menoj so vsi kosi. Simbolično je slika zaključena. Kaj zdaj?

Imam predstavo kaj in kako in vendar me življenje vedno znova nauči, da se prepuščam. Da izpuščam kontrolo in predstave kako naj bi moje življenje izgledalo. Da dovoljujem, da me vodi tok življenja.

Življenje vodi me. Vodi me do ljudi, vodi me do krajev, vodi me k sebi, vodi me v dogodivščine, v srečno in zlomljeno srce, vodi me k vsemu kar je zapisano, da doživim, samo naj živim.

Naj živim, naj doživim, naj mi življenje prinese vse preizkušnje, vse velike ljubezni in vse kar mora srce doživeti.

O željah …

Želim si potovati. Želim si doživeti svet v drugačnem pogledu kot sem ga dosedaj. Želim polno ljubiti. Želim si več narave, v naravi sem živa, želim si več ognja, kampiranja, več avantur. Preprostih ljudi. Ljudi, ki jih ni strah moje in svoje globine. Želim globje ljudi.

Več širine, več globine prosim.

Želim si biti jaz jaz v vseh odnosih. Želim si biti intenzivna, preveč, strastna, divja in malo nora. Kdor bo ostal naokrog, da doživi vse verzije mene in jih prepozna kot sladkobnost obstoja, tisti je namenjen. Ne pričakuj od ljudi, ki niso na tvoji energetski ravni, da te bodo razumeli in sprejeli. Za prave ljudi se ti nikoli ne bo potrebno pomanjševati in dokazovati, da bi bila videna in slišana. Že samo tvoj obstoj bo dovolj. Bodi pristna v real življenju in na social media. Naj se slika in zvok vedno skladata.

Želim si joya. V malih stvareh, v velikih ljudeh. Želim si kreative. Flowa.

Želim si videti svoja krila. Ko sva delali energetsko podporo me je pogledala in rekla: “Ti imaš velika bela krila.” Naj postanejo vidna tudi mojim očem, da bom verjela kako sem Velika. Želim si zaupati sama sebi, svojemu notranjemu kompasu, svoji intuiciji.

O namenu …

Moja duša je prišla na ta svet z jasnim namenom, ki ga čutim od malih nog. Če bi morala svoje želje ubesediti, bi bila vedno ista želja. Tista goreča, tista dušna, tista tiha želja, ki je včasih glasnejša, včasih le tih šepet.

Ljubiti in imeti rada brezpogojno.

Ljubiti življenje. Ljubiti sebe. Ljubiti sočloveka. Ljubiti žival. Ljubiti svet skozi otroške oči in mojo radovednost. Ljubiti vse – the good, the bad, ljubiti ljubiti ljubiti.

Moj ego bi se obesil na ljubezen, ki nam je poznana. Na materinstvo, na partnerstvo. In pozabljam, da je ljubezen v vseh oblikah. V meni je brezno neskončne ljubezni, ki bi jo zlila v ljudi in učim se zlivati to ljubezen v projekte, v delo, vase.

Tudi tebe čutim.

In vsakič znova duša zašepeta: On ni ta.

Čutim te zadnjih nekaj let. Čutim tvoj utrip, čutim tebe. Čutim, da nisi tu, kjer sem zdaj doma. In čutim, da še ni čas. Potrpežljivost kajne? 😉 Kako se bova enkrat ob plesu smejala tej zgodbi.

Življenje mi nosi naproti odnose, ki so drugačni. Moja intuicija več zaznava, pride v situacije, kjer prepoznam odnose iz prejšnjih/vzporednih življenj, kjer prepoznam svoje stare odzive in kjer se zarisuje pot k novemu življenju. Tako magično postaja vse skupaj, da imam na trenutke občutek, da mi bo razneslo srce od stvari, ki jih zaznavam in čutim. Nikoli nisem razumela, ko je kdo rekel, da je intuicija včasih tudi “negativna” in čutiš stvari, ki jih mogoče ne želiš. Ne vem, če želim vedeti vse kar vem. Čutim in vem kako naj bi moje življenje izgledalo za nekaj let naprej. In hkrati je tu svobodna volja. Jaz, ki krmarim svoje življenje in plujem na odprtem morju. Torej, kam zdaj? Kam z vso svobodo po kateri sem vedno hrepenela? Kaj me še drži nazaj, da ne razprem svojih kril in svojega jadra?

Edina stvar, ki me drži nazaj je moja predstava kako naj bi moje življenje izgledalo, zgodbe mojega malega uma in strahovi. Vedno bolj sprejemam svojo pot, a kljub temu se še včasih zalotim, ko pomislim: “Zakaj jaz nisem takšna pa takšna? Zakaj mene ne polni to pa to? Zakaj ne živim samo “povprečnega” življenja in me moja duši sili vedno naprej?”

Ker ni to tvoja pot. Kot da me čaka nekaj globjega, nekaj večjega, nekaj … nekaj po čemer duša hrepeni. Kot da me svet samo čaka, da stopim vanj.

Želim si življenje ljubiti. Se z njim ljubiti. Nežno, čutno, strastno, divje, ljubeče.

Želim si, da duša najde ta mir v sebi. Skriti trenutki, ko začutim sebe. Ko zajamem svež zrak, razprem krila, pokažem celo sebe in rečem:

Dobrodošla cela ti.

“Prihaja dan, ko boš srečala najsrečnejšo verzijo sebe. Do takrat se ne ustavi.” L.R.

Bodi doma. Znotraj sebe, v svojem drobovju. Bodi voda v vseh oblikah, bodi večna sestavljanka, ki se vedno znova sestavlja, preoblikuje, dodaja in odvzema koščke in tista, ki bo na koncu na smrti postelji rekla: Kako magična slika je nastala. Kako magično življenje sem preživela. Hvala življenje!