Nedelja zjutraj. Srkam ingverjev čaj in se pripravljam na nov delovni dan. Obožujem nedelje. Čas, ko si resnično vzamem čas zase, za svoje delo in priprave na nov teden. Za nedelje ne delam načrtov. Moj čas je moja prioriteta.

Poslušam komad v odzadju, ki sem ga objavila na Facebooku na današnji dan 6 let nazaj. V meni se zbudi en kup občutkov. Komad, ki me spomni na razhod s prvim fantom, boleče srce, čas, ko sem čutila, da potrebujem spremembo (nisem pa vedela kako priti do nje), čas, ko sem vedela, da nisem ok. Nesrečna v sebi.

Danes me je besedilo zadelo, resnično sem ga začutila.

Danes lahko rečem, da sem okej. Za mano je dolga prehojena pot. Redki so ljudje, ki so na tej poti ostali z mano. Spremenila sem se. Ne navzven, celotna sprememba se je zgodila v meni. V mojem delovanju, v mojem razmišljanju, v sprejemanju situacij, majhne spremembe v vsakdanu so tiste, ki so spremenile celoten tok mojega življenja.

Ne iztirijo me malenkosti, naučila sem se pogovarjati. In sprejemati. Sebe in ostale. Vedno manj stvari me “trigira”. Znam se povleči v odraslega. Mojega notranjega kritika je zamenjal glas, ki opogumlja. Strah pred prihodnostjo je vedno manjši. Naučila sem se biti tukaj in sedaj. V tem trenutku. Svoje življenje sem si izoblikovala (in delam na tem), da je vsak moj dan popoln dan. Veselim se novega dne, ker si ga sama naredim tako, da je meni okej. Sprejela sem odgovornost za svoje življenje in ne krivim več vseh ostalih za svoje občutke.

Svojo moč sem pridobila s prevzemanjem ODGOVORNOSTI. Zavedam se, da sem sama odgovorna za svoje življenje, za svoje občutke, sama sem odgovorna, če se povozim in spustim v situacije, ki meni niso okej. Sama sem odgovorna, če dovolim ljudem, da teptajo po meni in ne znam reči NE. Sama sem odgovorna, če me oseba na drugi strani ne spoštuje. Sama, sama, sama.

Moč sem pridobila tudi s tem, ko sem se naučila spustiti stvari. Oprostila sem vsem ljudem, ki so me prizadeli. In za to nisem potrebovala njihovega opravičila. Samo spustila sem. S tem, ko sem spustila jezo, bolečino in žalost, sem pridobila moč. Sprejela sem odgovornost in se opravičila vsem, ki sem jih sama prizadela. Na svoji poti sem naredila veliko napak. Prizadela ljudi, ki si tega niso zaslužili. Tukaj in sedaj sprejemam vso odgovornost in lahko osebi naglas povem: “Žal mi je, resnično oprosti, ni bilo prav.”

Odrastla sem. Vedno več čutim moči v sebi. Avtonomnost. Hah, v začetku leta sem v svoj planer zapisala besedo leto – avtonomnost. Z njo sem se prvič seznanila na psihoterapiji in v tistem trenutku sem vedela, da nisem odrasla avtonomna oseba in da to želim postati. Vedno je bilo zame poskrbljeno. Čustveno, materialno, skratka v vseh vidikih. Ja bilo je fino, ampak občutek avtonomnosti…to je moč. Danes jo občutim. Čutim svoj CORE, svoje jedro, čutim kako trdno stojim na svojih nogah in energijo, ki se pretaka v mojem telesu. V meni je vedno manj blokad. Stojim za svojimi besedami in dejanji, vedno bolj trdna stališča imam in jih znam izraziti. Strah zadaj popušča.

Veliko več se smejem. Pristno in iskreno. Tako vseeno mi je za vse ostale okrog mene. Ne obremenjujem se več z ostalimi. Svojo srečo ne merim s srečo druge osebe. V preteklosti sem občutila ogromno nevoščljivosti. Zakaj? Ker sama nisem bila zadovoljna s svojim življenjem. Veliko lažje je živeti s svojo nesrečo, če tudi tvojemu sosedu ne gre tako dobro. Trudim se biti obdana z ljudmi, ki so dovolj samozavestni, da vedo da je prostor za vse na tem svetu in nimajo težav s tujim uspehom. Trudim se biti človek, ki govori o svojih ciljih, o svojih željah, o tem kaj me veseli. Vsakemu, ki stopi v stik z mano in ki ga začutim, skušam pokazati del sebe.

Danes zmorem. Danes zmorem ogromno stvari, ki so bile prej nepredstavljive. Danes zmorem iti sama na kavo. Na kosilo, v kino, sama na delavnice. To je zame dragocen čas. Včasih nisem zmogla biti v tišini – moj notranji jaz je kričal. in utišala sem ga, vedno znova. S TV-jem, z radiem v avtu, z druženjem, z žuranjem, s treningi, z vsem ostalim, samo s tem ne, da bi bila v tišini in se prepustila občutkom. Da bi začutila vso žalost. Danes se vozim vedno v tišini. Pogovarjam se sama s sabo, spodbujam sama sebe, zajokam. Ej razumem ljudi, ki se pogovarjajo na semaforjih v avtu sami s sabo 🙂 Vsi odtenki čustev so dovoljeni. Uživam v svoji družbi. Sama sebi sem resnično postala najboljša družba. Težko je razumeti to nekomu, ki ni šel čez tak proces. Največje spoštovanje imajo z moje strani ljudje, ki so šli čez težke življenjske preizkušnje in so iz tega zrastli. Vstali iz pepela in vse to sprejeli.

Zame so to največji učitelji življenja.

Ko smo že pri učiteljih in šolah…moje izkušnje so moja največja življenjska šola. Danes znam pogledati izven okvirjev in vedno manj se najdem v tipičnih družbenih okvirjih. In želim si, da bom nekega dne to prenesla na svoje otroke. Da bodo svobodni in SREČNI. Da ne bodo adaptirani otroci. Večkrat kot bom na zagovoru na roditeljskih v osnovni šoli, bolj bom srečna! 🙂

Kaj je spremenilo moje življenje? Sama sem ga. Našla sem sebe. Spoznala sem se v celoti. Odkrila sem svoje najglobje strahove, bolečine, se soočila z njimi in se sprejela. Sebe, v celoti. Začela sem se imeti rada (magičen stavek za večino ljudi: “Rada bi se imela samo rada” – ko bi le bilo tako preprosto). KONČNO SEM DOMA.

Resnica je, da je sprememba strašljiva. Zame je bilo to najbolj temačno obdobje v mojem življenju. Bolečina, ki je neznosna. Seveda pa se o teh stvari ne govori. Verjamem pa, da se marsikdo lahko najde v moji zgodbi – vsaj v enem delu. S tem razlogom delim svoje izkušnje. In ker nimam več težav pokazati svetu kdo sem. V dobrem in v slabem. Ne pozabi, resnično ne pozabi: vsakdo bije svojo bitko o kateri nič ne veš!

Ko najdeš pogum in se odločiš za spremembo, je težko. Potrebno je delo. Z razlogom se imenuje DELO na sebi. Sprememba ni iz danes na jutri. Vzorci se ne spremenijo v enem dnevu. Nagrada je pa neprecenljiva. Vsak si zaluži ta občutek, vprašanje pa je ali je vsak pripravljen na spremembo.

Nagrade za svoje delo žanjem vsak dan. Vse se sestavlja. Vedno manj je slabih dni. Vse kar manifestiram, se zgodi in sama poskrbim za to. In zaupam. Sebi, vesolju. Tako kot sem ves čas skušala zaupati procesu.

Največji darilo, ki si ga lahko podariš je to, da si dovoliš biti to kar si. In to pokazati svetu. Ni večjega darila kot to, da veš kdo si.

Več o samem procesu pa mogoče naslednjič. Bi te zanimalo?