Tvoje nove življenje te bo stalo tvojega starega. Znotraj tega bi se včasih samo oklenila stvari. Oklenila bi se odnosov, vsega poznanega, svojega starega življenja. Sebe lahko preigravam le do določene mere, saj srce ve. Srce nalije čistega vina in ko bi se rada oklenila starih zgodb me nežno opomni. Enkrat, dvakrat … ko opomni tretjič j*** zaskeli.

Oklenila bi se te življenje. Z vsemi štirimi, z vsem kar sem, splezala bi ti v naročje, zamrznila čas in rekla “Stop”. Tako naj bo, tako kot je, ker tako je varno.

Oklenila bi se te. Tebe kot partnerja. Tebe kot prijatelja/prijateljice, vsega poznanega.

In če se v odnosu drug drugega okleneva … potem sva varna/varni. Potem sva v statusu “quo”, potem skupaj veva kaj so najina pričakovanja, pravila odnosa in četudi en od naju želi hitreje ga drugi rahlo zaustavi. “Ne ne, skupaj. “

Oklenila bi se te. 

Zamrznila bi vsa prijateljstva za nazaj, ohranjala varne interakcije, kjer se srečava na kavi in pojamrava čez najino življenje. Ker tako sva si opora, ker tako veva, da je obema hudo in da ne rasteš hitreje od mene. Ker moj ego lahko to zaboli. Ali pa tvoj ego, kdo ve. Ker rast boli. Rast spreminja tudi naju in najin odnos.

Če se te ne oklenem, če izpustim, te lahko za vedno izgubim.

Oklenila bi se tako močno kot se oklene otrok krila od mame, zašepetala bi ti na uho, da nič ni bolj pomembno kot to da le sva. Oklenila bi se te, te s svojimi kremplji ranila in v srce zaklenila. “Moje!” bi zavpila. In potem bi prišla prva zima, ki bi naju oddaljila. Druga zima, ki bi naju ozeblila. Tretja zima, ki bi zaprla najina srca.

Oh življenje, oba veva, da ne gre tako. Oba veva, da bi se oklenila vsega domačega, vseh odnosov, dela, svojega timelina … vseskozi me učiš naj se ničesar ne oklepam. 

Ne želja. Ne sanj. Ne oseb. Ne identitete, ki bi si jo rada nadela.

Ne oklepaj se starega življenja, starih strahov. Nisi tukaj za to ampak se samo učiš kako biti in spustiti.

Ne oklepaj se ničesar.

V meni je toliko moči, toliko svobode, da bi vpila, plesala, si dovolila in opazujem, kako me stari vzorci včasih zaustavijo. Staro je poznano. Naj odide vse kar ni v najvišje dobro. Naj izpustim tudi navezanost na želje. Ko le ta pride si lahko z ljubeznijo ponovim: “To bi bilo lepo, če se uresniči, ampak izpuščam idejo tudi o tem … mogoče v naslednjem življenju, mogoče nikoli.”

Svoboda znotraj svobodnega prijema, odnosi, ki so ever changing, jaz in ti, ti in jaz, jaz in jaz, mi, oni, ne oklepam se niti lastnih misli.

Torej le lebdim in živim v nenaveznosti? Se resnično lahko ničesar ne oklepam in dovolim vsemu le da je?