To je moja zgodba.

Ne skrivam je več.

Ne skrivam več sebe.

In to je zgodba o moji motnji hranjenja.

To je zgodba o anoreksiji nervozi.

Podatki so pravzaprav zastrašujoči. Gre za najekstremnejšo, najbolj življenjsko ogrožujočo motnjo pri kateri umre 20% prizadetih in lahko pusti težke dolgoročne posledice.

Ampak začnimo na začetku, pri moji zgodbi.

Začelo se je v četrtem razredu. Opozorilni znaki so bili ves čas prisotni. Pol leta sem namreč preživela po bolnišnicah zaradi vrtoglavice. Diagnoza: BP, vse ok. Kljub temu, da jaz nisem bila ok.

Pravijo, da je anoreksija nervoza psihosomatska motnja in danes vem zakaj sem iz oči v oči srečala z njo. Nasmehnem se komentarju ljudi, ki so prepričani, da anoreksija izvira iz želje po suhem telesu in je bolezen manekenk. Anoreksija je klic na pomoč. Je simbolno izražanje čustvenih potreb. Je obupan klic: “Tukaj sem, nisem okej in rabim pomoč”.

Anoreksija je klic na pomoč. Je simbolno izražanje čustvenih potreb.

Četrti razred, zaključek leta in šola v naravi. Spomnim se svojih modrih enodelnih kopalk. Dvodelnih nikakor nisem hotela obleči, saj nisem bila tako suha kot sošolke. Spomnim se tiščanja trebuha noter in skrivanja. Spomnim se svojega občutka, da nisem dovolj dobra in da bi bila veliko lepša, bolj samozavestna, če bi bila bolj suha. To je bil mali povod in vrh ledene gore.

Doma se je začelo z majhnimi spremembami. Iz Domaćice za malico (pa tako dobra je bila:)) sem prešla na jabolko. Jabolko, jogurt in kos kruha na dan ter mogoče še kakšna malenkost. Malicam v šoli sem se izogibala. Spomnim se, da sem že takrat vedela koliko kalorij ima jabolko in zdelo se mi je tako zelo veliko. Dnevnega vnosa nisem hotela preseči niti za par kalorij. Če bi bilo po moje bi živela od zraka, vendar telo me je opozarjalo. Na trenutke sem se počutila omotično in brez energije.

Kilogrami so drastično padali. Na sistematskem pregledu sem tehtala 42 kg in bila sem zadovoljna. Nisem se pa znala ustaviti.

Vedno ko nisem jedla, sem si dokazala, da zmorem.

Glas v meni je bil vedno bolj glasen: “Ne jej, zmoreš, bodi ponosna nase…” Ko nisem jedla, sem res občutila ponos in zmagoslavje. Imela sem KONTROLO, kontrolo nad nečim. Kontrolo nad tem kaj in koliko bom pojedla. Kontrolo nad tem kako se počutim. In ta občutek kontrole me je hranil. Bila sem zasvojena s temi občutki. Ironično kajne? Praznino v sebi sem polnila z lakoto. Svoje občutke sem izstradala. Imela sem svojo majhno skrivnost, ki me je naredila tako zelo močno.

Praznino v sebi sem polnila z lakoto.

Če sem pojedla preveč sem občutila GNUS. Počutila sem se izdano, osamljeno in negativni občutki so butali ven. Zato je bilo veliko lažje ne jesti in v odrekanju hrane sem videla edini način reševanja težav. O bruhanju nisem nikoli razmišljala.

Na dan sem naredila nešteto trebušnjakov in cilj je bil vedno 1000. Ko mi je uspelo, sem občutila zadovoljstvo in srečo. S pretirano vadbo sem se kaznovala. Široke hlače so bile moje prijateljice. Vsak dan pred spanjem sem v mislih šla čez vso hrano, ki sem jo pojedla. Slika v ogledalu je bila spremljevalka na vsakem koraku. Imela sem popačeno predstavo in zaznavala sem se drugače. Šiviljski meter je meril obseg mojih stegen, palec in kazalec sta merila širino zapestja, tek po stopnišču hodnika je bila kazen za preveč zaužite hrane in nenazadnje – tehtnica je opredelila kakšen bo moj dan. Izguba kg je pomenila uspeh. Pripombe o tem, kako sem suha, so mi ugajale in znašla sem se v vrtincu iz katerega nisem znala ven.

Pristala sem na 36kg. Bila sem zelo suha in vedela sem, da ni prav kar počnem. Vedela sem, da si škodujem.

Ljudje so ščasoma opazili. Opazili so starši in oče je bil tisti, ki je pritisnil name. Takoj, ko sem bila opažena s strani najbližnjih, sem prenehala. Imela sem problem in prvi korak je bil, da si ga priznam. Priznanje je pravzaprav prišlo leta pozneje. Veliko časa sem si zatiskala oči, da sem imela anoreksijo nervozo in to opravičevala z dejstvom, da se nisem zdravila v bolnišnici. Dejstvo pa je, da sem bila obsedena s hrano, s svojo podobo in z občutkom kontrole. Ko nisem jedla je bila hrana moja prijateljica in sovražnica, ko sem jedla. Moja ozdravitev ni prišla čez noč in anoreksiji so sledila obdobja manjših prenajedanj. Imela sem težavo.

Šele ko sem stopila v stik s svojimi občutki, sem nehala stradati/hraniti svoja čustva.

DANES!

Danes imam zdrav odnos do hrane in jo dojemam kot gorivo za telo in ne kot sovražnico ali prijateljico. Vem kaj pomeni zdrav, uravnotežen obrok, kaj pomeni trening za zdravo telo (in ne za kaznovanje) in kaj pomenijo lastni občutki. Čutim.

Danes – tukaj in sedaj, vem kaj pomeni sprejemati sebe, svoje občutke in svoje telo. Vem kaj pomeni sprejeti svojo preteklost.

Ponosna sem nase.

To je del moje zgodbe.

In to je moja zgodba o premagani anoreksiji.