Včasih obsedim na mestu in se vprašam kako naprej. Včasih pridem do točke, ko se zdi, da se vse zaključuje in da je čas za nove začetke, za nove poti. Pred novimi začetki vedno občutim strah in vznemirjenje. V meni je toliko življenja, toliko želja kaj vse želim izkusiti in ko pridem do točke, ko bi dejansko lahko realizirala stvari najde um tisoč in en izgovor. Vsi mehanizmi nas včasih želijo ohraniti na stari, poznani poti, ki je navidezno varna.

Na poti, ki so jo hodili že naši predniki, na poti, kjer sistem družine ne zaniha ampak se vzdržuje, na poti, kjer se vsi pacamo v že znanih vzorcih in načinu delovanja. Tam je navidezno varno. Tam je navidezna povezanost. Vse dokler se oseba ne odloči, da izstopi. Da želi drugače. Telo želi po stari poti, srce in duša kličeta po novi. Ego želi razcepitev, srce želi povezanost in sprejemanje tega kar je. Sprejemanje vseh ljudi v najbližji matrici in njihovega načina delovanja. Takrat postaneš resnično svoboden, ko se osvobodiš vseh predsodkov in sprejmeš tudi svoje družinsko drevo v celoti.

“Ja, saj jaz grem rad domov, ampak za dan, dva, potem imam dovolj.” Si predstavljaš življenje, kjer čutiš resnično hvaležnost svojim prednikom za tvoje življenje in jih lahko sprejmeš v popolnosti? Takšne kot so? Da vidiš zadaj zgodbe, rane, vzorce in ne oznake?

Ko sprejmeš svojo zgodbo, svoj izvor, svoje prednike, se začne poglavje kjer razpreš krila in v povezanosti zaživiš svoje življenje. Takrat sprejmeš popolno odgovornost za svoje življenje in šele, ko si podariš popolno svobodo se pojavi vprašanje: “Kam zdaj?“

Na tej točki je čas, da narediš vse česar nisi navajen/a. Takrat je čas, da stopiš v stik s sorodniki, kjer je nastal prepad zaradi dediščine in greš iz ega v srce. Takrat je čas, da zaupaš v življenje in da vse kar je tvoje bo na višji ravni vedno tvoje in kar ni bilo tvoje, nikoli ne bo. Takrat je čas, da preizkusiš drugačne rutine. Zakorakaš po drugi poti.  Takrat je čas, da narediš vse česar nisi navajena. Spustiti ego. Priznati svoje napake in sprejeti napake osebe na drugi strani. Se spustiti na kolena in priznati svoj izvor. Poklicati sestro in se opravičiti. Izpustiti delo katerega čas se je iztekel, čeprav bi vse v tebi zaradi občutka varnosti ostalo na istem mestu. A čas je za nova poglavja, čas je, da odpade vse kar ni več usklajeno s tabo. Delo z Boginjo Kali mene tu neskočno podpira. Ko začutim kepo v želodcu, ko začutim, da nečesa res nebi naredila, takrat vem, da želim v to. Prijeti roko terapevtke in premakniti telo, ki bi šlo v izklop in zamrznitev. Ji pogledati v oči. Poklicati ljubljeno osebo in vzpostaviti stik, most. Iti v dark room, ker me je strah teme. 

“And how funny to realize that fear is really courage becoming known.”

Izrazi se. Zakriči, če tega nikoli nisi naredil/a. Ali objemi. Vse kar je zate neznano, nepoznano, vse česar nisi navajen/a v svojem življenju. Mogoče je to prvič, da izkusiš užitek. Se dotakneš sebe. Najdeš smeh in radost, lahkotnost. Na sprašuješ drugih za rešitev ampak jo najdeš sama. Ne ugajaš. Postaviš mejo.

Naredi vse kar je v tvoje najvišje dobro in pride iz srca.

Takrat srce zadiha in začuti živost življenja. A nežno. Nežno do sebe, nežno do sveta. Izgubili smo tankočutnost, nežne dotike, nežne premike.

Premakni se v svojem času in ko je dovolj varno zate. Zakorakaj v hrib, opri svoj nahrbtnik in poglej navzgor.

Ti si svoja gora. In na vrhu te čaka najlepši razgled.