Stala je na prehodu, vedela je, da poti nazaj ni več. Naredila je vdih in počasi odprla vrata. Vstopila je v svet, ki ga je že poznala.

Svetloba je osvetlila njen obraz in v daljavi je zagledala diapozitive. Vedela je, da gre za podobe, ki jih je že videla, vedela je, da je vse to že izkusila in živela. Počasi se je približala in se prekrižanih nog vsedla na tla. Njeni dolgi lasje so prekrivali njena ramena, njena prsa so se bleščala v soncu in bosih nog je začutila Zemljo pod sabo. Le ta je bila stalnica v vsem tem času. Bila je le iluzija telesa v tistem trenutku, v svoji osnovi svetloba.

Pred njo se je zavrtelo njuno skupno življenje. Bila sta že skupaj, objeta v globoki ljubezni in bila je ljubezen, ki se je prehitro končala.

Celo njeno življenje se sedaj in večino preteklih življenj vrti okrog ljubezni. Čuti ga, zaznava ga, ve da se tudi on počasi prebuja in čuti iste stvari. Zgodba, ki je že vnaprej zapisana, le vprašanje časa je, kdaj se duši ponovno srečata.

Vidi ga. Vidi ga v tem življenju. Temna polt, bleščeč nasmeh, toplo srce. Prvi pogled, prvo srečanje in neizgovorjene besede: “Tukaj si.”

Ti si že izbrana. Duši sta sklenili dogovor.

Tisto, kar je tvoje bo vedno tvoje. Tisto, kar je že vnaprej zapisano se bo zgodilo – v tem življenju, v preteklih in v prihodnjih (na katera pa imaš vpliv s svojo frekvenco, ki jo izbiraš zdaj). 

Kakšna je njuna dinamika? Ali ona ob njemu sije, je resnično ženska, ki zavzame svoj prostor in on tisti, ki ji daje veter v njena jadra? Ljubi polno? Je  ob njemu zadovoljna, izpopolnjena ali utrujena od vseh skrbi, od njunega odnosa, od tega da prosi, da je videna in slišana? Is she fucked good? Se ona tudi brez njega sprejema ali svojo vrednost doživlja le v njegovem zrcaljenju? Se zaveda svoje vrednosti? Se je izgubila v vlogi mame ali v vlogi šefice, prijateljice, skrbnice? Ali sanja, diha, živi? Si dovoli sanjati in živeti svoje sanje?

Je on ob njej lahko v svoji polnosti in prevzema odgovornost za svoje življenje? Je ljubeč ali le postavljen mačo, je varen pristan za celostno družino? Kdo je on ob njej? Lahko diha, ima prostor za svoje življenje? Ali stopa ob njej v svojo moč ali mu je ta prostor odvzet?

Njuna dinamika, njun odnos.

Učita se sprejemanja. En drugega, v vsej polnosti, z vsemi sencami in napakami. Učita se, da odnos diha in živi. Učita se potrpežljivosti. Skupaj gradita mostove, ne prepade. Učita se izpuščanja in odpuščanja. Odnos, ki ju uči ljubezni. Ljubezni do sebe, do sočloveka, ljubezen, ki je potrpežljiva, strpna, polna. Skupaj se učita sanjati. Se podpirati in biti en drugemu največja uteha in pristan.

In ko se izgubita, ko postane morje razburkano in ju odnese vsakega na svojo stran … vesta kje najdeta drug drugega.

Zmenki, dejti, čas za nju. Ne gre se za čas, ki si ga data v koledar, gre za ustvarjanje trenutkov v vsakodnevnem življenju. Ko jo nežno poljubi na čelo ali strastno poljubi medtem, ko se ona jezi. Ukradeni pogledi, dotiki, ki so le njuni, odnos, kjer je več lahkotnosti, smeha in globine.

Odnos, ki ga izbirata je zavesten odnos. Ona, ki se ob njemu prepusti in on, ki ob njej oživi. Ona, ki ob njemu sije, on, ki ob njej stopa v svojo moč. Vsak zase svoj svet in njuna skupna galaksija.

In vendar ona ve, da vsa pričakovanja, nepotrpežljivost in (pre)velika želja dušita ta prostor in čas. Zato izpušča. Išče sebe. Išče delčke svoje duše, ki so ostali drugje v prostoru in času. Izpušča idealizacije, išče pomiritev v temu, da mogoče se pa nikoli ne srečata in se srečata šele leta 2168 in pričakovanja uma, ki želi stvari popredalčkati. Vse je tako zelo večje kot si njen um sploh lahko zamisli. 

Čarobnosti življenja se ne da mentalno ujeti.

Zaupa življenju.

In medtem izbira sama sebe. V odnosih, v življenju, v izpopolnjevanju svojih sanj.

Ona je že izbrana … s strani sebe.

Ona postaja celota.