Po bežanju naokrog ugasnem luči in se vsedem pred oltar. Sledi globok izdih in vedenje, da je to čas zame. Ko se vsedem, odvržem tančice mask, oblačila, ki prekrijejo mojo dušo in srce in dovolim, da se razgalim.

Srce se umiri.

Ko stopim pred oltar sem gola. 

Ko stopim pred Boga sem gola.

Povežem se s seboj, povežem se navzdol, povežem se navzgor. Oba svetova združim v srcu. Na blazini in ko nisem na njej izkušam življenje v surovi obliki. Kaj je tisto kar me uči, kaj se steka čez mene in kako lahko celotno življenje doživljam skozi prizmo hvaležnosti.

Ko se vsedem v avto se zavem kako samoumevno nam je vse postalo. Kako samoumeven nam je ta svet. Oblačila, ki jih dam nase, gorivo ki ga porabim za svojo pot, kako samoumevna nam je tekoča voda v vročini. In če ne priteče dovolj hladna nam ni dovolj. Več, boljše, višje.

Kako samoumevno nam je postalo bivanje na tem planetu.

Izgubili smo se. V pretiranem iskanju samega sebe, v dražljajih, v objemih in dotikih, ki želijo nahraniti dušno lakoto pustijo pa nas prazne. Pozabili smo na preprostost bivanja.

Na rituale.

Kako lahko postavim svoje življenje v takšno obliko, da postane celo moje življenje ritual? Da postane sveti prostor? Kako lahko še bolj izkušam to življenje, ga v polnosti zaživim in uresničim ves potencial?

Kako lahko postanem bolj osredotočena na moj doprinos svetu kot večno prevpraševanje kaj svet/družba lahko da meni?

Kje sem lahko “in service” temu življenju?

Ko se vsedem pred oltar se vsedem pred samo življenje. Moj oltar je moje življenje. Sama izbiram kje bo, kje bom preživela večino svojega življenja. Sama izbiram kaj bom postavila na svoj oltar, kaj je tisto kar me podpre. Sama si vzamem prostor za ritual. Si vzamem čas in prostor za ritual življenja? Darujem sebe pred oltarjem. Darujem sebe življenju. Zaupam, prepuščam, kreiram pred oltarjem. Zaupam, prepuščam, kreiram v življenju. Rušim in na novo postavljam.

Celo moje življenje postaja sveti prostor. V njem prijetno diši, energije so čiste in vanj povabim osebe, ki želijo z mano sesti v tišini pred oltar. Vanj povabim igrivost življenja, Barvitost. Surovost.

Sveti prostor negujem. Naj se v njem steka in prepleta.

Naj stvari ne bodo samoumevne. Jutri svetega oltarja mogoče več ne bo. Sem ga cenila? Če bi vedel, resnično vedel, da so tvoji dnevi šteti in da stojiš na robu, na prehodu med svetovi … kaj bi si želel videti še zadnjič? Je to sneg? Ali sončni zahod? Slap? Kateri del tega planeta bi še zadnjič zaužil? Svoje najbližje v otipljivi obliki?

Ko bo nastopil moj čas, ko bo zabrisana meja med svetovi, takrat bom prišla pred sveti oltar. Stala bom gola, brez materialnih dobrin, z vsemi nabranimi lekcijami in s tistimi katerih nisem osvojila. Sem pustila svet boljši? Sem ga ljubila? Sem ljubila svoje življenje?