Življenje te pelje čez različne preizkušnje, čez različne lekcije, ki si jih kot duša prišel osvojiti. Včasih lekcijo osvojimo zlahka in včasih ponavljamo test in ko mislimo, da nam ne bo nikoli uspelo, zaznamo majhno spremembo, odreagiramo drugače in vemo, da bomo tudi to lekcijo osvojili.

Ena izmed mojih lekcij je bila, da sem se naučila biti sama. Sama, a ne osamljena. Celo življenje sem se zatekala v različne odnose, v različne substance, vse le zato, da bi se izognila neskončno občutku osamljenosti in praznine znotraj mene, občutka da me bo raztrgalo, če bom še enkrat zapuščena. Rana, ki se vleče iz prejšnjih življenj je bila tako močna, da sem bila pripravljena narediti vse zato, da osebo na drugi strani zadržim.

Kolikokrat sem sebe zapustila, zato da sem drugo osebo navidezno pridobila?

Dolgo časa nisem razumela kaj pomenijo svobodni odnosi. En del mene se tega še vedno uči. Kako lahko pustim odnosu, da diha? Kako sem lahko jaz znotraj odnosa svobodna? Kako sem lahko v odnosu do sebe svobodna?

Moraš se naučiti biti sam. Slej ali prej prideš do točke, ko se srečaš sam s seboj. In takrat imaš dve opciji. Ali boš pokleknil pred seboj in rekel “da” ali pa boš ponovno izbral staro pot.

Življenje me je dobesedno prisililo v soočenje s seboj. S tem je prišla enormna bolečina in občutek, da dobesedno ne bom preživela. 

In sem.

Moraš se naučiti biti sam. Sam s svojimi mislimi, sam s svojo družbo, sam s seboj. 

Da najdeš lepoto znotraj trenutkov samote. Čiste samote in ne občutka, ko si vzameš 2 urci zase in doma te čaka partner. Se lahko naučiš biti sam brez pomožnega varovala? Ljudje velikokrat mislimo, ja pa saj znam biti sam/a, a le do točke, ko je bergla zraven. Kaj pa če vse izgubiš? Vse tebi drage ljudi, vse živali, vse kar ti je pomembno? Smo lahko takrat sami s seboj in pomirjeni?

Včasih sem mislila, da je najhujša stvar, da ostanem sama. Danes se strinjam z Robinom Williamsom, ki je rekel, da ni najhujša stvar to da si sam, ampak to da si v odnosu in se kljub temu počutiš sam.

Pojdi na zmenek.

Pojdi v gozd in se uleži na mah.

Pojdi na morje.

Pojdi v notranjost sebe.

Pojdi v tišino.

In tam bodi.

Brez motilcev, brez sočloveka, le sam s svojo dušo.

Kaj pride takrat ven?

Opazi lepoto, opazi občutke, opazi strahove, ki pridejo takrat ven. Zaznaj svoje misli in glas intuicije. Šepet.

Koliko ljudi beži v odnose zaradi strahu, da bi bili sami?

In ko se naučiš biti sam s seboj, ko resnično ne potrebuješ sočloveka, da si izpopolnjen (pa na neki ravni vedno ga, ker smo človeška bitja) le takrat, le takrat lahko ednina postane zdrava dvojina, množina.

Slej ali prej se moraš naučiti biti sam. Konec koncev pa nisi nikoli sam. Vate v ogledalu vedno zre par oči. Nad tabo so zvezde in vesolje.

Ko se naučiš biti sam in ne osamljen, pride svoboda v pravem pomenu.